In Pripovedovanje/ Projekti

Simpozij o Parzivalu ali o iskanju svetega grala na Ptuju

Simpozij o Parzivalu se je pravkar končal in za sabo pustil neko magično migetanje, lepe spomine in obilo čudovitih 1-IMG_4033zgodb, ki smo jih slišali tekom simpozija. Po mnenju Ljobe Jenče bi Ptuj lahko postal pripovedovalsko mesto in moram reči, da se mesto odlično vklaplja in povezuje s  to kuliso pripovedovalcev.

V času Parzivala sem kot prostovoljka delala na simpoziju, kjer sem pomagala pri organizaciji, pokrivala del stikov z javnstjo oz. se javljala na Radio Ptuj, pomagal s prevodi pri nemško govorečih gostih in pmagala pri dnenvih organizacijskih zadolžitvah.

Ob tej priložnosti sem imela možnost narediti tudi intervju z organizatorko simpozija Parzival, Ljobo Jenče, ta intervju pa objavljam tudi na tem mestu. Intervju je bil objavljen v sobotni prilogi časnika Večer.

INTERVJU

Znal je čarati z besedo

Ljoba Jenče, nosilka simpozija, pripovedovalka in raziskovalka izročila

1-IMG_3991

Včasih je pripovedovanje potekalo spontano, v krogu družine, danes pa je prestopilo na polje umetnosti. Kakšen je zgodovinski vidik te spremembe, kako vi doživljate ta razvoj pripovedovanja?

“Človek je vedno imel potrebo izraziti tisto, kar se mu je zgodilo. Beseda je vzniknila iz življenja in na drugi strani je bil nekdo, ki ji je prisluhnil. Obenem pa se je zgodilo tudi to, da se je nekdo v določeni skupnosti uveljavil kot pripovedovalec. Ta ni poročal samo o tem, kaj se je zgodilo, ampak je imel stik s spominom skupnosti in duhovnim svetom, obenem pa je znal razvijati fantazijo, znal je čarati z besedo, pritegnil je pozornost, kajti v starih skupnostih je bil to edini način prenašanja znanja. To so bile izkušnje človeštva, kako se pripraviti na življenje, to je bila otrokom popotnica, vzgoja. Obenem je ta beseda imela tudi moč zdravljenja in povezovanja z duhom. V starih skupnostih je lahko pripovedoval velike zgodbe sveti človek, svečenik, in takrat se je vedelo, da to sporočilo prihaja od višjih svetov.”

Menite, da je to dobro, da se danes pripovedovanje uveljavlja bolj kot oblika umetnosti, ali bi bilo bolje, da bi ostalo na tisti spontani ravni, kot je to bilo v preteklosti?

“Takim dogodkom na deželi se je reklo folkolorni dogodek, kot taka naravna potreba so vzniknili pred 40 leti, je pa to seveda organiziran dogodek. Pri organiziranem dogodku se pa ve, da je oder, da je namensko, da je tema in da se od tistega, ki se postavi na oder, pričakuje veščina. Ni spontano, ampak tisti, ki k takemu dogodku pride, pride ravno po to. Po podobo, po doživetje, po stik z močjo besede same in s samim seboj. Življenje samo je porodilo to, da do zgodb ne pridemo drugače, kot da nam jih ponudijo.”

Veliko raziskujete tudi slovensko ljudsko izročilo, smo ohranili še kaj tistega starega načina pripovedovanja, tistih naravnih, spontanih pripovedovalcev?

“V slovenskem ljudskem izročilu je to še vedno živo, vendar daleč od tega, kar je bilo nekoč, denimo v srednjem veku. Takrat je bila govorjena beseda še vedno edina obveščevalka, danes pa so sporočila vidna. Zdaj se postavlja vprašanje, ali je človek, kadar gleda televizijo, res še aktivni poslušalec. Ali skozi medije ne dobiva toliko informacij, da ne zmore več niti lastne presoje. Zato se naravno dogaja, da ljudje doma ugašajo ekrane – da se zopet povežejo v krog, gredo posedet k ljudem, da aktivirajo lasten sluh, lasten um in lastno srce.”

Zasledimo lahko, da imajo zgodbe tudi zdravilno vrednost, tudi prihajajoči simpozij Parzival posveča temu posebno pozornost. Kje je ta zdravilna vrednost zgodb, kako jo vi vidite?

“Zgodbe pripovedujejo o nas samih, vedno se ukvarjamo z vprašanji kdo sem in tudi kdo si ti, preko tega pridemo v stik s samim sabo. Pravijo, da imamo vse zvezde neba v sebi, vse, kar je zunaj, je tudi v nas in na ta način nenehno spoznavamo sebe. To je že staro sporočilo, napisano v Delfih: človek spoznaj sebe in spoznal boš svet. Pot spoznanja je pot človeške besede, jezik je pa najstarejše, kar imamo Slovenci, slovenski jezik je naš logos, tu je naše čustvovanje in mišljenje in tu se srečava dva in smo potem trije. To je tako naravno in tako človeško, postaneva spet majhna, čeprav so zgodbe zelo velike in veličastne.”

Kakšen vpliv pa imajo zgodbe na nas?

“Ohranjanje besede deluje zdravilno na odnose, dobri odnosi med ljudmi pa so ključ srečnega življenja. Če ni komunikacije, ne moremo vedeti, kako se nekdo počuti v družini, kakšne so vizije in naši notranji svetovi. Skozi zgodbo, skozi pripovedovanje se to prenese na tretjo osebo in potem se odnosi urejajo na umetniški način, posredno v višji obliki. Izrazijo se stvari, ki se sicer ne bi v neposrednem govoru.”

Seveda je tu pomemben tudi glas, pogosto pripovedovalci vključujejo tudi pesmi in petje. Kakšno vlogo ima v tem pomenu glas kot tak?

“Ušesa nimajo samo funkcije prepoznave zvoka, ampak tudi funkcijo akumulacije energije, vpostavitev srčnega polja. Ko poslušaš, se ti aktivira ta polnilec in te poveže z notranjimi nastavki v duši in v srcu ter globlje ko to gre, globlje se ti lahko razpiraš ven. Torej globlje kot greš vase, dlje slišiš. S tem se lahko tudi napajaš: če slišiš vesolje v sebi, potem lahko iz vesolja pridobiš stik s samim seboj in z izvorom življenja.”

Se pravi tu je ta ključni element zdravljenja, bi lahko rekli?

“Da, tako se vzpostavi zdravljenje preko besede in preko celosti. To je stik zunanjega sveta s tvojim sebstvom. Lahko rečemo tudi, da preklopiš na desno polovico možganov, ki ima lažji dostop do teh duševnih sil. Očiščenje pa dogaja samo, skozi lastno spoznanje, prepoznanje, osvoboditev.”1-IMG_4023

Pa vendar pesem in petje gresta skoraj z roko v roki s pripovedovanjem, oba sta pogosto enakovredni element v pripovedovanju, kaj doprinesejo pesmi, razen pristnega izročila?

“Ja, pesem ali pa del pesmi, ko se nekaj ponavlja, recimo refren, je vedno tisti element, ko se ti publika lahko pridruži. To je bil vedno skupen dogodek. Še posebej na anglosaksonskem. Refren je bil ritual, ko so se vsi vključili in bili del zgodbe. Tudi pri nas ima veliko ljudskih pesmi te elemente, refrene, ki so jih lahko vsi peli. Danes si lahko z njimi pripovedovalec pomaga, da oživi publiko, da sceni da dinamiko.”

Bi kot raziskovalka na terenu rekli, da se je slovensko izročilo še ohranilo?

“Slovensko izročilo ni bilo nikoli samo po sebi živo, potrebovalo je vzdrževalce in nosilce. In ko je prišlo prehudo opuščanje, se je zgodila suša. Ko ljudje ugotovijo, zakaj je suša, morajo zakrpati luknje, da voda neha uhajati in ozeleni travnike. Podobno je z našim izročilom. Ob koncu socializma nas je bilo zelo malo takih, ki bi nas skrbelo zanj. Sama sem opustila ekonomijo in raje šla na pot zbiranja, petja, pripovedovanja, poučevanja, ker sem začutila v tem ogromno bogastva.”

Simpozij Parzival poskuša tudi na novo obuditi pripovedovanje, na pripovedovalskih večerih pa bomo lahko slišali zgodbe v treh jezikih. Kakšna je vrednost pripovedovanja v današnjem svetu?

“Pozabljamo na to, da tudi naša duša potrebuje hrano tako kot telo. Duša potrebuje besedo o vrednotah, o svetu, ki ni viden, pa obstaja, o svetu, iz katerega se nahraniš z lučjo, z ljubeznijo, o svetu, v katerem je tudi tema in se moraš z njo spopasti. Zgodbe pa prinesejo ravno to sporočilo, kako se spopadati s temo. Včasih so si ljudje ob pripovedovanju v krogu vse predstavljali v živo in aktivirali svoj lastni imaginativni potencial. Danes sodobnemu človeku manjka lastne kreativnosti in če hočeš biti unikaten, moraš imeti aktivno imaginacijo. To je edinstven dar, ki ga ima samo človek, domišljija in imaginacija pa sta prvi korak, da prideš do višje ustvarjalnosti, do intuicije in inspiracije.”

Kakšen je po vaše dober pripovedovalec?

“Pripovedovalec pripoveduje iz svoje celovitosti. Če pripoveduje denimo preveč afektirano, je že v polju igralca. Pripovedovalec mora negovati svoj notranji sveti prostor in dopustiti vsakemu poslušalcu, da tudi sam ustvari ta sveti notranji prostor. Vmes pa plete zgodbo in niti zgodbe v prostor. Vsak poslušalec si potem naslika svojo Rdečo kapico, recimo. Medtem ko igralec že poda določeno obliko Rdeče kapice. Kar pa je že kot ilustracija in si vsak od poslušalcev ne more ustvariti svoje podobe. Če si dober pripovedovalec, boš ustvaril pogoje, da se vzpostavi individuum in v tem je čar pripovedovanja in svetega grala – da je vsak povabljen h gostiji na svoj način.”

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply