In Projekti

Izgubljen, da najden

Tovornjakar, ki je posnel film

Ptujski režiser in scenarist Tomaž Šneberger je z lastnimi sredstvi in pomočjo prostovoljcev posnel film Izgubljen, da najden, ki je dosegel slovenske kinematografe.

 

Ko je Tomaž Šneberger, moj nekdanji sodelavec na lokalni televiziji PeTV s katerim sva želela ustvarjati tudi dokumentarno zgodovinsko oddajo, v poletju, junija 2011 prišel do mene in rekel: Odločil sem se, da posnamem film, scenarij imam že dolgo napisan, zdaj pa iščem ljudi, ki bi mi bili pripravljeni pomagati pri tem, bi hotela sodelovati v ekipi kot pomoč, potrebovali pa bi tudi vašo hišo, za »set« – sem seveda takoj rekla ja. Izgubljen da najden

Hitro smo se vse dogovorili in julija 2011 začeli snemati. Moja pomoč v ekipi (kjer bi naj delala t. i. script continuity oz. delo tajnice režije) se je hitro prelevila kar v igralsko – seveda nehote in niti ne po svoji želji, vendar že prvi dan snemanja se nam je zalomilo z dogovorjeno natakarico v lokalu v katerem smo snemali, ki kar naenkrat ni želela nastopati. Ekipa je bila majhna in zraven igralcev sem bila edina ženska, ki je lahko vskočila v vlogo, seveda pa nismo želeli izgubiti dneva snemanja. Tako sem odigrala sceno ali dve kot natakarica, kljub moji nerodnosti, saj izkušenj dela in nošenja pijače res nikoli nisem imela. Do takrat. 🙂

T áko je seveda delo v mali ekipi, ki je bila sestavljena predvsem iz desetih prostovoljcev, za svoje delo je bil plačan le snemalec oz. direktor fotografije. Seveda smo kljub zadolžitvam pravzaprav vsi delali vse. Dekleta lasten make up, fantje so prenašali opremo sem in tja, sami smo opremljali »set«,  čistili pred in po snemanju.  Vsak je pomagal po svojih najboljših močeh – kolikor smo pač kot laiki znali. Tomažu smo se vsi pridružili zato, ker smo verjeli vanj, v njegove sposobnosti in v njegov film oz. v njegovo zgodbo. Mesec dni smo garali vsak dan, v slabih 30-ih snemalnih dneh, ko smo delali po 12 in več ur na dan, smo posneli film, ki kmalu prihaja v vse slovenske kinematografe.

Seveda je s snemanjem opravljenega le polovico dela, Tomaž je nato moral trdo delati kot voznik tovornjaka, da je financiral še nadaljnjo obdelavo materiala – montažo posnetkov, barvno korekturo, zvok in podobno.

Skupina entuziastov, ki je sodelovala ves čas snemanja (le glavne funkcije, ki smo jih imeli):

Tomaž Šneberger: scenarist in režiser filma

Markus Nylander: direktor fotografije

Jernej Gojkovič: pomočnik direktorja fotografije, boom in druga pomoč

Matej Žunko: boom, luči in ostala pomoč

Sanja Selinšek: tajnica režije, boom, ostala pomoč

Igralska zasedba:

Katja Šimer

Leonora Matiči

Elvis Lukačič

David Matiči

Mitja Mešl

K tej ekipi je treba prišteti še igralce stranskih vlog in druge prostovoljce, ki so se nam občasno pridružili. Vsem, ki so nam kakorkoli pomagali iskrena hvala in seveda tudi čestitke, saj ste nam vsi pomagali pri realizaciji tega projekta. Upam, da vam je končni rezultat všeč. J

Premmiera filma Izgubljen, da najden bo v nedeljo, 1. decembra v Koloseju Ljubljana, film pa se začne vrteti 5. decembra 2013 v vseh slovenskih kinematografih. 

 

Planet tuš o filmu: 

Celovečerni film ptujskega režiserja Tomaža Šnebergerja nam predstavi sodobno ljubezensko zgodbo dveh parov. Dva posameznika na različnih koncih Slovenije istočasno sanjata iste sanje. V sanjah se zaljubita, a se zbudita vsak ob svojem partnerju. Čeprav noben od njiju ne ve zagotovo, da oseba iz sanj dejansko obstaja, je vsak pri sebi skoraj prepričan v obstoj drugega. Ali se bosta srečala in ali bosta objela svojo ljubezen tudi v realnem svetu?

 

Kinematografi Kolosej o filmu: 

V sanjski romantični zgodbi, prepleteni z neizprosnimi krutostmi vsakdana, spoznamo dve mladi osebi, ki se ne poznata in živita vsak na svojem koncu Slovenije, vendar sanjata druga o drugi. Ko se zbudita, se morata soočiti z vse prej kot idealnimi partnerji in težko ekonomsko situacijo, ki ju sili v sprejemanje nemogočih odločitev. Kljub temu verjameta, da bosta sanjsko romanco doživeli tudi v resnici, toda ko se upanje spremeni v obsedenost, na plan privrejo najgloblja in najbolj nevarna čustva.

 

Kaj pravi portal 24 ur o filmu preberite TUKAJ. Večerovo kritiko, ki jo je napisal novinar Uroš Smasek, pa objavljam kar v celoti, v nadaljevanju. 

Izgubljeno in najdeno 

Izgubljen, da najde – novi domači, produkcijsko neodvisni, žanrsko raznolik film

David Matići

Arhiv Koloseja
David Matići

Pohvalno je, da za širše in predvsem redno prikazovanje produkcijsko tako imenovanih neodvisnih, se pravi, ne v okviru državno-proračunsko (so)financirane nacionalne kinematografije, ampak v bolj ali manj samostojni produkciji in pobudi uresničenih, čeprav včasih tudi s strani nacionalnih filmskih instanc naposled vendar finančno podprtih domačih filmov očitno kažejo posluh tudi (naj)večji prikazovalci in distributerji pri nas. In tako se v zadnjih letih že nekaj na tak način uveljavljenim neodvisnim igranim celovečercem zdaj pridružuje najnovejši v avtorstvu Ptujčana Tomaža Šnebergerja – Izgubljen, da najde.

Za duhovitim, obenem zgovorno in skrivnostno učinkovitim filmskim naslovom je “skrita” vznemirljiva, večplastna, celo žanrsko zelo raznoliko delujoča pripoved, nikakor ne ena tistih oziroma tiste vrste, recimo, ko ne bi bilo nič hudega za gledalca, če bi na projekcijo prišel na primer hočeš nočeš 5 minut prepozno, ker še ne bi zamudil ničesar pomembnega, saj se nič takega ne bi zgodilo še niti v prvih 15 minutah filma, temveč je struktura Šnebergerjeve pripovedi nadvse očitno tako kompleksna, da bi že samo po zamujenih nekaj minutah gledalec še težko ujel njeno pravo pripovedno nit.

Domiselna pripoved vpel(ju)je in zapel(ju)je gledalca med raznolike, tako ali drugače med seboj povezane like (kaj pa če med njimi morda tudi kakšnega pravzaprav domišljijskega?), predvsem med štiri, recimo, skozi filmsko dogajanje izstopajoče glavne: kot je videti, v avtomobilski delavnici zaposlenega mladeniča, ki želi prek avdicije postati igralec, pa njegovega dekleta ter njunega družinskega prijatelja, sicer obenem njenega ljubimca, in na drugi strani novopečene neodvisne filmske režiserke, ki s svojim partnerjem pripravi omenjeno avdicijo. Ampak, avdicija je dejansko še malenkost v prepletenem in zapletenem dogajanju, kjer se zgodi še veliko in marsikaj več – ali pa se za kaj od vsega tega tako samo zdi?

Večplastna pripoved, prepletena precej z domišljijskimi ali sanjskimi prizori (med njimi lahko celo kakšnim kot iz grozljivke), se dogaja v veliki meri na sugestivno uporabljenih ptujskih prizoriščih in vsaj delček tudi na ljubljanskih ter je vizualizirana včasih celo v podrobnostih, se pravi, v čisto kratkih kadrih (posnetkih) presenetljivo domiselno in uprizorjena ob igralskem sodelovanju po navedbah več naturščikov, a tudi štajerskega “zvezdniškega” gostaTadeja Toša (tokrat v manjši in niti ne pozitivni vlogi), predvsem pa Davida Matićija kot omenjenega mladeniča in Leonore Matići kot filmske režiserke, kar pa ni njuno zdaleč ne edino “poslanstvo”.

Seveda iz danih (ne)odvisnih produkcijskih in drugih pogojev preprosto ni mogoče pričakovati, da bo vse tudi igralsko briljantno. Medtem pa z okoljem dogajanja zaznamovana govorica ne sme (z)motiti glede na siceršnjo kopico domačih filmov v “univerzalni” ljubljanščini … Ampak, poglavitna vrednost filma, v določeni plasti izrazite ljubezenske pripovedi, je, kot se zdi, poanta o izgubljenih in najdenih življenjskih priložnostih ter o tem, kako bi bilo, če bi se nekdo v življenju v iskanju sočloveka znašel v čisto svojem “filmu”.

UROŠ SMASEK

 

Require Flash player

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply