Intervju Tom Muir  in Lawrence Tulloch

 

Na simpoziju o pravljici v Mariboru (2012) sem se pogovarjala tudi z dvema zanimivima škotskima pripovedovalcema, ki sta razkrila nekaj svojih majhnih skrivnosti o pripovedovanju. Tom Muir pripoveduje zgodbe v javnosti okrog 22 let, zadnji 12 let pa je to pripovedovanje postalo veliko pogosteje in vključuje veliko več potovanja, nam razloži. Tom Muir prihaja iz otočja Orkley, s severa Škotske, svoje zgodbe pa je podedoval od mame. Deluje kot pripovedovalec in folklorist, izdal pa je nekaj knjižnih izdaj lokalnih zgodb.

 

 

Kaj je najpomembneje pri pripovedovanju? Je to kako se pove zgodba ali pa morda stik s publiko?

 

Najpomembneje je ohranjati tradicijo živo in seveda ljubezen do pripovedovanja. Seveda čutiš z občinstvom, občinstvo potrebuješ, ne moreš pripovedovati sam in govoriti sebi. Gre za vez, ki raste med tabo in občinstvom, ti se odzivaš nanje in tudi opazuješ kako se oni odzivajo na pripovedovanje. To je čudovito.

 

In kaj je tisto, kar mora imeti dober pripovedovalec?

 

Poznati moraš svoje zgodbe, ki jih pripoveduješ in rad moraš imeti te svoje zgodbe, to je pomembna stvar. Pripovedovanje mora priti iz srca, ne samo iz glave. Moraš tudi čutiti svoje občinstvo, ga opazovati, videti, če uživajo in reagirati oz. se odzivati na to – da obiskovalci ne postanejo zdolgočaseni, da opaziš, da te zgodbe niti ne želijo slišati, ampak morda želijo kako drugo, vse to je pomembno. V zgodbah moraš ohranjati tudi ravnovesje, gre za mešanico –  morda nekaterih resničnih zgodb, nekaj pravljic, morda smešnih ali žalostnih. Pomembno je tudi dopustiti občinstvu, da se nasmeji, saj nočeš da ljudje odidejo nekako poklapani ali slabe volje. Želiš, da ljudje odidejo dobre volje in da si mislijo: »To je bilo super, res sem užival. To želim še ponoviti.«

 

Lawrence Tulloch ni le pripovedovalec, ki prav tako prihaja s Škotskega arhipelaga imenovanega Shetland. Ni le pripovedovalec, temveč tudi pisec besedil in lokalni turistični vodič.

 

Na vprašanje kako dolgo že pripoveduje hudomušno odgovori: »Odkar sem začel, mislim da sem bil pripovedovalec že od nekdaj. Odraščal sem v hiši, kjer je bil tudi moj oče pripovedovalec in veliko zgod sem se naučil od njega. Za večino zgodb, ki jih imam najraje, ne morem povedati od kod izvirajo, saj jih poznam že od nekdaj, od otroštva. No, zgodbe pa v javnosti pripovedujem okrog 20 let.«

 

Kako izberete zgodbe, ki jih pripovedujete?

 

V bistvu je to odvisno od občinstva, ampak pri tem ni nobene posebne priprave. Zgodbe imaš v glavi in vsaj jaz posebej ne načrtujem svojih nastopov. S Tomom pripovedujeva skupaj, začneva z neko zgodbo, potem pa se vse samo odvija naprej in ena zgodba vodi v drugo. Če je pripovedovanje dobro in občinstvo posluša, je slišati podobno, kot da bi prijatelji imeli pogovor med sabo.

 

In kaj je potem dobro pripovedovanje?

 

No, morda bo to slišati čisto osnovno, vendar menim, da je najpomembneje pri pripovedovanju, da dobro poznaš svojo zgodbo. Poznam ljudi, ki so pripovedovali, vendar ko so prišli do ključnega dela, so ga pozabili in vse skupaj je bilo brez pomena. Tako da je res pomembno poznati zgodbo tako dobro, da jo lahko poveš brez, da bi razmišljal o njej.

 

Kaj menite, kako pomembno je pripovedovanje v tem, modernem času?

 

Menim, da, vsaj v našem delu sveta, doživlja pravzaprav preporod, saj se je že zdelo da je pozabljeno. Zdaj opažam, da so otroci na šolah zelo zadovoljni s pripovedovanjem in tudi zelo entuziastični, ko vidijo pravo osebo, ki jih dejansko pove zgodbo. Veliko zgodb slišijo povsod, po televiziji, iz knjig, e-knjig in drugih virov, pa vendar radi poslušajo osebo, ki jim pove zgodbo, tudi radi postavljajo vprašanja. In vesel sem, ko me šole pokličejo in ponovno povabijo, ponavadi prav zato, ker otroci prosijo za to – to me seveda zelo veseli.

 

Torej je ta osebna povezanost zelo pomembna.

 

Da, res menim da je zelo pomembna. Nazadnje, na nekem dogodku, je do mene prišlo dekle, staro okrog 18 let in me vprašalo, če se spomnim, kako sem jim pripovedoval zgodbe – otroci se tega še dolgo spominjajo in to  me zelo veseli.

 

Oba pripovedovalca sta z zanimanjem opazovala  Slovenijo, bila jima je izredno všeč, opazila pa sta tudi, da ljudje tukaj zelo radi prisluhnejo zgodbam in se prepustijo domišljijskim popotovanjem. Tako upata, da se bo gojenje pripovedovalske tradicije nadaljevalo.

 

 

Sanja Selinšek